Sporočila za medije

Leto dni je minilo od smrti akademskega slikarja, pedagoga in mentorja Alojza (Lojzeta) Zavolovška. Bil je slikar brezmejnega kreativnega in srčnega prostora in mojster številnih sprememb, ki je predvsem v zrelih letih presenečal z velikimi in hitrimi spremembami tehnik in sloga. V začetkih ustvarjanja ni veliko raziskoval, vse je prepuščal osebnemu občutju, s širino in odprtostjo pa je sprejemal nove pobude, ki so posredno prihajale preko Dunaja, Prage, Zagreba, Pariza in Beograda, kjer je končal študij slikarstva. Če se je v začetkih izrazito naslanjal na akademizem, se je po ustalitvi v Sloveniji počasi asimiliral v novem okolju in njegov kolorit je postal vse bolj ”slovenski”. Sprva se je nagibal k močneje poudarjenemu kolorizmu, temperamentnemu izdajanju svojih občutkov in tudi k večjim formatom slik. Lirsko razpoloženje je bolj odstopalo prostor dramatičnim in epskim zanosom ter monumentalnosti v enostavnosti in čvrstosti forme. Toda v tej evoluciji, ki je ostajala skupna le v široki in splošni panorami, so nastale bistvene spremembe.

Zavolovškova slikarska pot se je po krajšem bivanju v Slovenskih Konjicah pravzaprav začela v Velenju, mestu ob Paki. Tu se je v šestdesetih letih naselil in začel svojo umetniško pot. Mesto se je takrat razvijalo s hitrimi koraki v napredek in širitev. Tudi Zavolovšek v svojem delu ni obšel tega časa brez zgodovinskih očrtov, v katerih je nadaljeval konstrukcijski red, ploskovitost in kolorizem, ki je zaznamoval mnoge motive iz Velenja in drugih trenutkov slikarjevega življenja. Metafizična prostranstva industrijske pokrajine Velenja z okolico so ga v dolini, kjer se je začela njegova umetniška pot, po upokojitvi, tudi pripeljala k novim začetkom. Kot bi recikliral skoraj petdeset let, ki jih je preživel v tem okolju, enkrat sredi njega, drugič z zrelo distanco do prostora in časa.

Osnovne oblike likovnih elementov je mojstrsko združil v ekspresijo ciklusa Elegija kozolcem. Te slike so z morfološko raztelešenostjo in likovno napetostjo značilno abstraktne in dinamične, brez trdne oblike in s prepričljivo značilnostjo v svoji elementarnosti. Mnoga desetletja je iskal nove slikarske priložnosti za racionalizacijo dojemljivega v čistih prostorih, v katerih vladata poetičnost in harmonija. 

Zavolovška primarno obravnavamo predvsem kot akvarelista, čeprav je v svojih začetkih slikal tudi v tehniki olja, ob izteku svojega ustvarjanja pa akrila. Slikanje umetnika je bilo prav v tehniki akrila najbolj nabito z življenjsko in ustvarjalno energijo. Ta ni opešala vse do krutih posledic bolezni, ki ga je v zadnjih letih priklenila na posteljo.

Nagrade in priznanja: