Italijanska režiserka Alice Rohrwacher se v novem filmu poigrava z mislijo, da ima vsak od nas svojo Himero – nekaj, po čemer hrepenimo, a tega nikoli ne uspemo najti.

Za tolpo “tobarolijev”, tatov arheoloških čudes iz antičnih grobov, Himera predstavlja upanje na odrešenje od rednega dela in sanje o lahkem bogastvu. Za Arthurja, protagonista te zgodbe, Himera po drugi strani privzema podobo Beniamine, dekleta, ki ga je izgubil. Da bi jo znova našel, Arthur izzove nevidno. Išče jo povsod, gre celo v notranjost Zemlje – samo zato, da bi poiskal vrata posmrtnega življenja, iz katerega govorijo miti. Na vznemirljivem potovanju med živimi in mrtvimi, med gozdovi in mesti, med slavjem in samoto, se razgalijo prepletene usode likov, ki poskušajo najti vsak svojo Himero.

“Življenje okoli mene sta sestavljala različna svetova /…/: izkopati si moral le nekaj centimetrov prsti, da se je med kamenčki pojavil drobec artefakta, ki so ga ustvarile neke druge človeške roke. Iz katerega obdobja je zrl vame? Že ob obisku hleva in vinske kleti si ugotovil, da sta bila nekoč nekaj drugega: morebiti etruščanska grobnica ali zatočišče iz davnih časov ali svetišče. Soprisotnost svetega in posvetnega, smrti in življenja, ki je zaznamovala moja leta odraščanja, me je od nekdaj navduševala in pustila sledi na mojem načinu videnja.” (Alice Rohrwacher)