Kako se kuha pravljica o rdeči kapici?

KAKO SE KUHA PRAVLJICA O RDEČI KAPICI?  je lutkovna predstava, ki je nastala po motivih vsem znane otroške pravljice. Prvi jo je zapisal francoski pisatelj, moralist in izobraženec Charles Perrault že leta 1697 v knjigi »Pravljice mati goske«. Njegova Rdeča Kapica je metafora neposlušne mlade deklice, preveč zaupljive do tujih gospodov, ki so kot »volkovi«.  Brez »garde dame« se nikakor ne bi smela sama podat v temen gozd, zato slabo konca … Rdeča kapica, ki jo pripovedujemo današnjim otrokom je verzija bratov Grimm iz leta 1812 - nekoliko manj zapletena, čeprav je še vedno dokaj kruta; volka na koncu razrežejo in mu v trebuh zašijejo kamne, nakar še revež utone v vodnjaku. Po pravici gre za eno prvih grozljivk, ki jo slišijo nežna ušesa naših otrok.
Mi smo se v naši predstavi zamislili, kako se ob vsem tem volk počuti in kaj bi bilo, če bi nekega dne preprosto rekel: »Dovolj imam!«. Pravljico odločno rešuje gospod Pavliha, ki je volku stalno za petami. Scenarij in režija: Alice Čop, igralke Ema Hozjan, Katra Jezeršek, Vanja Kretič in Mojca Mačkovšek. Scenografija: Kajetan in Alice Čop, glasba Gorazd Planko.

VOLKOVA PESMICA
Zakaj za vse sem zver?
Kar neka divja zver?
Zavedam se, da volk sem, a kaj potem?
Rad skačem, tečem, lajam,
ko lačen sem, pač jem!
Kot vsak kosmati kužek sem!
In to prav dobro vem!
Ahuuuuu!
Prelepo tulim in lajam,
s košatim repom maham!
Vseh domacih kužkov prednik sem!
Noge 'mam res vitke, hitre,
pa kožušcek gost in ceden
in kar nekaj  ostrih  zob  imam!
Volkovi smo res brihtni,
družabni in igrivi…
Poglejte, kakšne fine  uhlje 'mam!
Ahuuu!
Povejte mi –  zakaj sem stalno sam?