Britanski režiser Jonathan Glazer (Pod kožo) raziskuje najtemnejšo plat človeške narave. Velika nagrada žirije v Cannesu.
Štirideseta leta. Komandant Rudolf Höss in njegova žena Hedwig skušata zgraditi sanjsko življenje za svojo družino v lepi opremljeni hiši z velikim vrtom … tik ob taborišču.

»Pritegnila me je perspektiva izmišljenega poveljnika taborišča Paula Dolla, ki je bil gonilna sila romana – zelo baročen lik. /…/ Martin Amis [ga] je očitno oblikoval po Rudolfu Hössu, resničnem poveljniku iz Auschwitza. Ko sem prebral roman, sem tako začel brati o Hössu in njegovi ženi Hedwig. /…/ Imela sta hišo, velik vrt in zid, ki sta ga delila s taboriščem. Zid je zame na neki način postal ključna tema. Kompartmentizacija njunega življenja in grozljivost dejstva, da sta živela tik zraven. To je bilo izhodišče. /…/ Zanimala me je razdalja: kako daleč želim biti od likov in kako daleč bi rad, da so oni od mene. Mislim, da je bila potrebna nekakšna kritična distanca. Ne zato, ker bi se bal približati; bolj zato, ker sem si vse skupaj hotel ogledati na forenzičen, skoraj antropološki način. Zato si nisem mogel predstavljati, da bi se na primer s snemalcem pogovarjal o osvetlitvi ali o tem, kako igralkini lasje morda niso dovolj lepo osvetljeni in podobno. /…/ Hotel sem se izogniti glamuriziranju. Filmi to vse preradi počnejo in temu se je zelo težko upreti. Ugotovil sem, da hočem le opazovati. Tako me je tudi zaplet začel vse manj zanimati. Nisem želel posneti zgodbe o holokavstu. O tem je bilo napisanih že nešteto knjig – in na vsaki strani katere koli izmed njih lahko najdeš film. Začel sem se poglabljati v tematiko. Šele ko sem si razjasnil, kako bom snemal, sem vedel, kaj bom snemal. /…/ Zgodba na neki način govori o nas samih: kako v teh ljudeh vidimo same sebe. Verjetno se najbolj bojimo tega, da bi lahko bili oni. Bili so običajni ljudje. /…/ Na dogajanje sem hotel pogledati skozi prizmo 21. stoletja. Nisem hotel imeti občutka, da snemam film o nekem obdobju; da delam muzejski eksponat. V smislu: to in to se je zgodilo takrat in takrat. Govoriti o tem verjetno najhujšem obdobju v zgodovini človeštva, hkrati pa reči: pospravimo to v predal, ne gre za nas, pred tem smo varni, to se je zgodilo pred osemdesetimi leti in se nas ne tiče več. /…/ Briljantna filozofinja Gillian Rose, ki je veliko pisala o holokavstu, si je zamislila film, ki bi nas postavil v ‘nevaren’ položaj, ker bi pokazal, da smo kulturi storilcev čustveno in politično bližje, kot radi mislimo. Film, ki bi nas pustil – kot se je izrazila – ‘z očmi, suhimi od globoke žalosti’. Suhe oči v nasprotju s sentimentalnimi solzami. To se mi je zdela zelo močna misel. In to sem želel doseči tudi sam. /…/ Suho oko ne trene, preveč je zaposleno z gledanjem. Gledati pa je težko. Težko se je upreti temu, da bi odvrnili pogled.« – Jonathan Glazer

Festivali, nagrade: Cannes (velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada za najboljši soundtrack, nagrada CST za zvok); eden petih najboljših mednarodnih filmov leta po izboru National Board of Review; Camerimage (nagrada FIPRESCI); evropska filmska nagrada za najboljši zvok in pet nominacij; tri nominacije za zlati globus; Toronto; Telluride; San Sebastián; London; Liffe

Oskarji 2024: za najboljši mednarodni film, za najboljši zvok