Drama, 87 min (Nemčija, Slovenija, Francija)
Režija: Hanna Slak
Igrajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke,
Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Film v Berlinu živeče slovenske
režiserke Hanne Slak (Rudar) je intimna drama o materi in sinu; zgodba o
zaupanju in posledicah njegove izgube. Svetovna premiera v tekmovalnem programu
festivala v Torontu. Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja
na težko pričakovani koncert Mahlerjeve Pete simfonije, ko jo iz
šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih
okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala
v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku …
»Film se je rodil iz trenutka opazovanja v
moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna
trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk
so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati,
natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v
naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali
pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina
pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako
so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?
Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno
dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa
vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan,
pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko
ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja,
razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.
/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno
starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da
je nemogoče imeti uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih
izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno
tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi
so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja,
ki ga je živel s svojimi bližnjimi.
/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo Peto simfonijo prevedem v
filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko
žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest
sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko
izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved. Peta simfonija se
začne z Žalno koračnico, potem pa razpade in prehodi vse faze
žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot
na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč Rondo-Finale. To je
moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko
zgodbo.« – Hanna Slak
Festivali, nagrade: Toronto
(svetovna premiera v tekmovalnem programu); Varšava