Dokumentarni
film, 98 min (Nemčija)
Režija: Cem Kaya
Nastopajo: İsmet Topçu, Yüksel Özkasap, Metin Türköz, Cavidan Ünal, Hatay
Engin, Cem Karaca, Boe B., Dede Deli, Derya Yildirim
Slikovit
dokumentarni esej o malo znani glasbeni kulturi turških gastarbajterjev v
Nemčiji – od nostalgičnih pesmi prvih let do hip-hopa druge in tretje
generacije. Nagrada občinstva za najboljši dokumentarec v sekciji Panorama na
Berlinalu. V zgodnjih šestdesetih letih je Zvezna republika Nemčija iz
Anatolije in drugih delov Turčije novačila tako imenovane gostujoče delavce. Te
je od vsega začetka spremljala tudi glasba – košček dóma v tuji deželi. Z leti
so se v Nemčiji razvile samostojne glasbene smeri, ki v matični državi v takšni
obliki niso obstajale. »Kaj pravzaprav sodi pod turško glasbo v Nemčiji ali pa
je že sam izraz nejasen? Mar ne poznamo nešteto stilov turške glasbe? Kaj pa
glasba tukaj živečih Kurdov, Grkov, Armencev in turških Jezidov? O homogeni
turški glasbeni kulturi v Nemčiji je težko govoriti, saj je zelo raznolika.
Razlike so tudi med posameznimi regijami. Glasbene scene v Berlinu, Frankfurtu
in Hamburgu je treba obravnavati ločeno, tako kot tiste na Nizozemskem, v
Belgiji in Franciji. Kljub temu pa so vse del medžanrske evropske popkulture,
ki je v ZRN ubrala povsem drugačno smer kot v matični Turčiji. Ta glasba je
izvirna, ima svoj sleng, rituale in ustvarja lastne zvezde. /…/ Glasbena scena
je z leti rasla, se spreminjala, sledila modi in narekovala trende, toda večini
Nemcev je ostala neznana. Zunaj skupnosti je bila komaj opazna. Ne nemški mediji
ne nemška družba niso kazali večjega zanimanja. Zato ljudje radi govorijo o
subkulturi. S filmom Ljubezen, nemške marke in smrt se želim temu odločno
zoperstaviti. Naš dokumentarec govori o glasbeni socializaciji treh milijonov
ljudi turškega porekla v Nemčiji. To ni underground, to je najbolj veličasten
pop.« – Cem Kaya