25. 11. 2022 ob 20:00, Kino Velenje

Trikotnik žalosti

Dogodki

Komedija, 147 min (Švedska, Danska, Nemčija, Francija)
Režija: Ruben Östlund
Igrajo: Harris Dickinson, Charlbi Dean, Woody Harrelson, Vicki Berlin, Henrik Dorsin, Zlatko Burić, Jean-Christophe Folly, Iris Berben, Dolly De Leon, Sunnyi Melles, Amanda Walker

Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Manekenski par Carl in Yaya je povabljen na luksuzno križarjenje. Medtem ko ustrežljiva posadka skrbi za zbirko bajno bogatih potnikov, zapiti kapitan tiči v svoji kabini in posluša Internacionalo. A pripravlja se nevihta in med slavnostno večerjo s sedmimi hodi se potnikov loti huda morska bolezen …

 »Gre za izraz, ki se uporablja v kozmetični industriji. Prijateljica je na neki zabavi sedela poleg estetskega kirurga, ki je po hitrem pogledu na njen obraz rekel: ‘O, imate precej globok trikotnik žalosti … ampak z botoksom lahko to popravim v petnajstih minutah.’ Govoril je o gubi med njenimi obrvmi. V švedščini se ji reče ‘guba skrbi’ in nakazuje, da je človek v življenju veliko prestal. Zdelo se mi je, da to pove nekaj o obsedenosti našega časa z videzom in da je notranje blagostanje danes nekako drugotnega pomena. /…/ Videz je ena temeljnih stvari, s katerimi se moramo ljudje ukvarjati. Naš videz vpliva na vsako družbeno interakcijo. Dejstvo, da ima tako ključno vlogo v družbi, predstavlja nekakšno univerzalno neenakost, čeprav se po drugi strani lahko rodiš lep ne glede na svoje poreklo, kar lahko v razredni družbi uporabiš za vzpon po družbeno-ekonomski lestvici. /…/ Kot pri vseh svojih filmih izhajam iz opazovanja človeškega vedenja. Veliko prizorov v Trikotniku žalosti je povezanih s kakšno sociološko študijo ali anekdoto, ki se mi je zdela zanimiva z behaviorističnega vidika. Še posebej me je pritegnila študija, pri kateri so znanstveniki, ki so opazovali zebre v afriški savani, poskušali ugotoviti, zakaj je njihov kožuh črno-bel. Ali ne bi bilo bolje, če bi bil peščene barve kot okolica? Preučevanje posameznih zeber se je izkazalo za skoraj nemogoče, saj so se izgubile v čredi. Eno od zeber so zato označili z rdečo piko. Toda žival je zaradi pike izstopala in lev jo je skoraj takoj ujel. Raziskovalci so hitro dojeli, da črno-beli vzorec ni namenjen zlivanju z okoljem, temveč zlivanju s čredo. Potegnili so vzporednice z ljudmi in razkrili nekaj zelo zanimivega o modni industriji: s pomočjo oblačil se poskušamo skriti v družbeni skupini, ki ji pripadamo. Oblačila so naša kamuflaža. Samo pomislite, kako nas skrbi, ko se odpravljamo na kakšno elegantno večerno zabavo; zares si ne želimo biti preveč ali premalo urejeni. Če se oblečemo narobe, se počutimo izpostavljene.« – Ruben Östlund

Festivali, nagrade: Cannes (zlata palma, nagrada CST za zvok); Sarajevo (otvoritveni film); San Sebastián; Toronto; New York