Celovečerni prvenec v Avstraliji živeče slovenske režiserke
je topla in tankočutna zgodba o deklici, ki se spopada z nepredstavljivo
izgubo. Film je svetovno premiero doživel na zadnjem Berlinalu. Desetletna Moja
živi v predmestju Melbourna s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro
Vesno. Ker se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, se raje pripravlja
na rojstvo otroka. Upa, da bo Vesna zapolnila praznino, ki jo je za seboj
pustila mama. »Zgodba filma Moja Vesna je fiktivna, vendar spredena iz tem in
občutkov, ki so bili prisotni v mojem otroštvu. Želela sem prikazati proces
žalovanja, nekaj, s čimer se sreča vsak od nas, pa vendar nas intenzivnost,
nepredvidljivost in nasprotujoča si narava občutij, ki jih takrat doživljamo,
pogosto razdvajajo. Vsak od družinskih članov v filmu je pokojno osebo
doživljal drugače, zato je vsakemu na drugačen način težko – vsak je v svojih
poskusih dojemanja njene smrti sam. Posebno me je zanimala Mojina otroška
samost, in pa njena iznajdba obrambnih mehanizmov, ki ji dajejo moč, medtem ko
sta njen oče in odrasla sestra Vesna preobremenjena z lastnimi stiskami. Film
sem želela posneti iz njenega zornega kota – iz pogleda otroka, ki se je znašel
sam po dogodku, ki ga šele skuša zares doumeti. To je zgodba slovenske družine
v Avstraliji, pri čemer sem črpala iz svoje migrantske izkušnje; iz občasnih
občutkov odtujenosti in nepovezanosti z okoljem, naravo, kulturo – kar pa
postane toliko bolj občutno, ko se človek spopada s travmatičnimi dogodki.
Mojin oče v filmu reče, ‘Tu sem doma’, vendar se zdi ujet v brezzračju med
dvema svetovoma, kot tudi v premajhni, neprenovljeni najemniški hiši, otopel v
svojem žalovanju: sam sebi tujec. Upanje za pot naprej, v novo živost, je tam
zunaj, med ljudmi; med novospletenimi vezmi, ki so edino, kar tujo deželo
naredi dom. Moja in Vesna skozi film najdeta vsaka svojo pot naprej.«– Sara
Kern
Festivali, nagrade: Berlinale; Melbourne; Vancouver;
Festival slovenskega filma