Častna pokroviteljica

Dr. Manca Košir

HURA ZA PIKIN FESTIVAL !

Slovenija je s svojimi naravnimi očarljivostmi najlepša dežela na svetu, Velenje pa septembra s Pikinim festivalom najbolj radostno mestece na njem. Kajti imeti tak festival, ki mu je dala ime najljubša literarna junakinja otrok, starih od nekaj let do sto in čez, pomeni razumeti univerzalno sporočilo: igrajmo se, da bomo ohranili radoživo srce, ne bojmo se, da nas ne bo strah, bodimo svobodni, da bomo lahko (v duhu) leteli, bodimo močni, da bomo pomagali sebi in drugim. Zaupajmo vase, imejmo se radi! Ne pričakujmo od drugih, da nas bodo osrečili, ker je sreča vedno pri roki, samo stegniti jo moramo in že jo imamo. Hopla, palačinke v zrak, plezanje po strehah in drevesih, odkrivanje in čudenje nad stvarmi in ljudmi, predvsem pa deliti veselje in dobroto z drugimi, to osrečuje najbolj.

Pika nas uči, kako brezgrajna in kako življenjsko pomembna je domišljija. Fantazirati o tem, kdo smo in kaj še lahko postanemo, oj, kako zabavno! Je čisto vseeno, kateri poklic si želimo opravljati, pomembno je le, da se ga veselimo. Da se sredi noči zbudimo, ah, komaj čakam, da bom to pa to, ker to bo zame največji halo! Ko sem bila Pikinih let, sem hotela postati manekenka in filmska igralka. Ko sem postala oboje , se mi je pa zdelo, da so vse druge reči veliko bolj zanimive. Študirati, brati, pisati, poučevati … Predvsem pa se družiti z ljudmi, ki dobo v srcu mislijo. Zdaj to počnem na sto in en način, silno rada kot babica, pa kot prostovoljka hospica, pa kot razširjevalka bralnega virusa, pa kot ambasadorka radostnega staranja … Je ni priložnosti, da ne bi mogla biti radoživa in vesela, in da se pri tem ne bi krasno imela! Ga ni dneva ne ure, ko si ne bi med različnimi možnostmi izbrala najboljše, čeprav nisem zamorska princesa pa tudi morska razbojnica ne. Ali pa sem, kdo ve, he, he … 

»Jaz sem prizadevne narave,« pravi Pika. Prizadevati si za svojo srečo in dobrobit vseh ljudi, rastlin in živali, za svet v celoti, kaj ni to lepo? Če živimo tako, potem še meducine in njenih metikamentov  ne potrebujemo! »Kako je vendar lepo živeti!« vzklika Pika in na njenem festivalu bomo kričali na ves glas prav to: »Danes imam srečen dan.« Sploh in popolnoma je lahko srečen vsak dan, ako se tako odločimo, če pa nam pri tem pomaga še navihana neustrašnica, čudovita, očarljiva Pikapolonica – Marjetica – Zmagoslava -- Evrazijeva hči, potem izgovora ni.

Ko sem bila majhna, nikjer ni bilo dobiti kroglic pregelk, da nikdar ne bi postala velk.
Pa kaj potem, si pravim, važno je, da je ostalo mlado moje srce. Jaz sem Pika po duši, po telesu sem pa malce prevelika za Nogavično. In življenjske radosti so mi tudi naredile majhna rožička na glavi, da se ve: Manca je Pika, četudi ne Štumfka, kot jo ljubkovalno kličem, zato pa Rožička.

Na snidenje v Velenju, da slučajno ne bi kdo šprical! Kajti mi se  ne bomo učili ne puštivanke ne mnuženja, ampak tega, kako se fino imeti in srečno ter dolgo živeti.

       Vaša Manca – Pika Rožička