Ideogram fotoaparata

Festival VelenjeLASTNA PRODUKCIJABalkan Dance Project vol 3


Balkan Dance Project vol 3

”Pohujšanje v dolini šentflorjanski”
- Ivan Cankar -


Koreograf Aleksandar Ilić in režiser Aleksandar Nikolić sta se odločila, da z gibom prikažeta burlesko Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki jo je napisal Ivan Cankar, ikona slovenske književnosti. Po ostrini opazovanja, izražanju, demaskiranju licemerstva in prikazu grobega življenja slovenske družbe konec 19. in na začetku 20. stoletja, si z ramo ob rami stojita z največjim srbskim komediografom Branislavom Nušićem. Oba se na podoben način posmehujeta nesramnemu obnašanju in malomeščanski mentaliteti, s skupnim motom benigno in lažno skromnega mišljenja, da lahko zaupaš le sebi. Za tem se skriva strahopetnost, družbena sebičnost, dvoličnost, interesi posameznikov in na koncu tudi zle namere, agresija in sovraštvo.
Kaj se zgodi, ko v »rajsko dolino«, zazibano v samozadovoljstvo, prekrito s prahom in s pajkovo mrežo in ločeno od preostalega sveta, nenadoma pride »Pohujšanje« in zmoti harmonijo doline svetega Florijana?
Pohujšanje, stkano iz svetlih barv življenja, strasti, ljubezni, izzivov, kot tektonska kataklizma na površino meče vso samoljubje, laži, dvojno moralo, pohlep – vse, kar je tako previdno skrito pod plaščem nedolžnosti in poštenja. V neusmiljeni farsi – burleski Pohujšanje v dolini šentflorjanski, se Ivan Cankar posmehuje licemerstvu družbe, in sicer tako, da ob bok malomeščanskih odličnikov postavi dva mlada vagabunda, avanturista in kriminalca – Petra in Jacinto, ki z iskreno željo po izpolnjenem življenju kot orkan dvigujeta prah med prebivalci doline, povzročita škandal in na koncu tudi vse izigrata.
Ko orkan, ki ga povzročita Peter in Jacinta mine, maske padejo in prebivalci doline si goli pogledajo v oči. Rezultat njihove izkušnje pa ni sprememba, ampak olajšanje, da bo zopet vse po starem.
Pred ustvarjalci plesne zgodbe stoji nemajhna obveza in naloga, da temo iz besed prevedejo v univerzalni jezik igre, ki razkriva skrivno sporočilo, ujeto med Cankarjeve vrstice: »Prebudite se! S sebe stresite prah! Bodite pogumni in si poglejte v oči, bodite pogumni in se soočite s svojimi resničnimi željami in potrebami … in ŽIVITE!«

Aleksandar Ilić v sodelovanju z Mojco Majcen, koreografija
Aleksandar Nikolić, režija, dramaturgija
Neira Sinanbašić in Melisa Musić, kostumografija
Lana Toković @ Studio Lana, glasbeni aranžma

”Znaki ob poti”
- po motivih pripovedke Iva Andrića -

Dolgo trpljenje in gotova zmaga. To je bila vodilna misel drugega dela plesnega triptiha, saj so koreografski motivi vzeti iz dela Znaki ob poti, bosanskega nobelovca Iva Andrića. Delo je bilo objavljeno po njegovi smrti. Gre za misli in čustva, ki jih je pisatelj zapisoval več let.
Znaki ob poti so zakladnica misli o življenju in smrti, strahu in zmagah, družbi in tradiciji, družini in ljubezni. V svojih meditativnih zapisih je Ivo Andrić obkrožen z ljudskimi vrednotami, še posebej pozorno pa je pisal o ženi, strahu, umetnosti, prijateljstvu in o sanjah.
V koreografskem delu Znaki ob poti so te teme močno prepletene z liki, ki se živo in občutljivo odzivajo na svet okoli sebe. V gosti atmosferi, polni strahu in mraka, a tudi poetike, se osvetljujejo scene, ki v sebi nosijo moč težkih odločitev in odločitev, da je treba znake pustiti za sabo. Plesalci tako postanejo simbol družbe, družine, tradicije, modernizacije in ljubezni. S plesom slikajo na platno zapletenih medosebnih odnosov, ki so globoko iskreni in hkrati boleči ter nežni. Preteklost izginja, različni sloji osebnosti odpadajo, tudi predsodkov je čedalje manj. Skupaj stremijo k lepoti in miru.
Gre torej za univerzalno zgodbo o človekovi usodi in večni borbi s samim sabo. Strah pred tem, da bi šli v pozabo, nas sili, da ob poti puščamo znake, da bi se nekoč lahko vrnili, čeprav se zavedamo, da vrnitve ni. Gre za večno borbo in za strah pred smrtjo.
Zgodba o večni borbi je umeščena v sodoben plesni izraz. Prepletena je s človekovim spoznanjem o sebi, o svetu in z vplivi, ki gradijo njegovo bistvo.

Ivana Hadžihasanović, koreografija
Svea Thalia Ćatić, asistentka koreografije
Janja Stijepić, kostumografija
Mirjana Blažević Lešić, svetovalka za dramaturški koncept
Zoran Lešić, svetovalec za scensko realizacijo
Mitja Čretnik, govorec besedila
Dhafer Youssef in Ran Bagno, glasba
Glasbeni studio Antika, aranžma

”Zakaj te ni”
- navdihnjeno z lepoto sevdalink -


Tretji del triptiha, z naslovom Zakaj te ni oz. Što te nema je oda ljubezni do tradicionalne glasbe in do vsega dobrega ter pozitivnega, kar nosimo v sebi.
Kot glasbena podlaga te koreografije služijo tri bosanske in ena romska tradicionalna melodija. Gre za interpretacijo tradicionalne glasbe, kot so si jo zamislili sodobni glasbeniki. Spoj tradicije in modernega je omogočil, da je koreograf Igor Kirov izrazil sebe in svojo koreografsko poetiko.
Tako kot je različna glasba in vsak del triptiha nosi svojo lirsko in filozofsko sporočilo, tako je tudi ekipa Balkan Dance Projecta sestavljena iz plesalcev in koreografov iz širšega območja Balkana. Gre za umetnike z različno tradicijo, izobrazbo in poetiko, vsi pa si delijo isto strast do plesa in umetniške igre. V projekt vnašajo entuziazem, lepoto življenja, različnost tradicij, izobrazbe in različne plesne tehnike.
Ravno zaradi te raznolikosti je Balkan Dance Project edinstveno umetniško delo.

Igor Kirov, koreografija, scenografija in kostumografija
Božo Vrećo, Amira Medunjanin in Marko Luis, glasba

_global/postcard/alt

 

_global/postcard/alt

 

_global/postcard/alt

 

 
Izdelava spletnih strani: AV studio